Možje X (in nekaj dam :))
Včeraj sva si na njegovo željo ogledala Može X: The Last Stand.
Vsi, ki ste si ogledali prejšnje epizode tako veste kaj lahko pričakujete.
Omenila bi samo enega od prizorov. Magneto junaško in skoraj brez vsakega napora odtrga
Golden Gate Bridge in ga prestavi na ožino pred
Alcatrazom, ker eden od njegovih mož ne zna plavati. Ko most varno postavi na trdna tla se zagleda v avtomobil pred njim v katerem sedi preplašena družina "navadnih ljudi". Mati-glava družine pogumno zaklene vozilo s pritiskom na gumb na svojih vratih.
O yeah, he can move an aircraft carrier, but he shure can`t open no locked car dors-ha, ha, ha.
I˙m level up dear
Ma sej ne rečem, da včasih ne paše. Kavč zase, pilot zase, popolna kontrola nad tem kaj se bo gledalo, hiter "švig" iz sobe, ki ga še opazi ne,...
Ko pade noter bi lahko izginila s kolegicami kamorkoli, pa bi kar nekaj časa trajalo, da bi opazil.
Ampak so dnevi, ko mi gre vse skupaj tako zelo na živceeee.
Kako se lahko odrasel moški tako zelo okupira z neko igro (pa kaj če je on-line varianta, pa kaj če lahko igra skupaj s kolegom, pa kaj če je vsako soboto "poseben dogodek", ki ga imenujejo
war). Sej ne rečem, da je zadeva "švoh", tudi sama imam account, samo nikoli me ni tako zelo "potegnila".
Pa sem malo vprašala kolegice in prišla do naslednjih ugotovitev:
a.) vsi dedci, ki imajo vsaj za silo spodobno računalo so vsaj določeno obdobje svojega odraslega življenja "žrtvovali" za ubijanje pošasti ali kakršnih koli že sovražnikov
b.) vse ženščine so bile bolj nagnjene k preprostejšim zadevam alla tetris in solitare, če pa so se že šle sofisticirane zadeve z zahtevnejšo grafiko, je vse skupaj bilo intenzivno le krajši čas (vsem redkim izjemam se že v naprej opravičujem za napačno oceno :)).
Pa še to-vse so priznale, da jim je iz nekega čudnega vzroka ta čas moške zamaknjenosti pravzaprav ugajal-to je najboljši čas za manikuro je izjavila Metka.
Ja, takšne smo.
P. S. ja srček ponosna sem, da si lvl 56. In ti kar uživaj, saj imam tudi jaz svoje male razvade.
P. P. S. ja bom igrala, samo ne toliko kot ti-saj sem samo ženska vendar :)
Sijaj, sijaj sončece
* Vremenska napoved *
Oblacno bo z obcasnimi padavinami. Meja snezenja se bo spustila do nadmorske visine med 1000 in 1500 m. V torek cez dan bo dez oslabel. Najvisje dnevne temperature od 8 do 13, na Primorskem do 17 stopinj C.
In menda bo takšno do konca tedna. Aaaaa, ne več prosim. Saj ne bom več mogla čez Savinjo, tako hitro narašča. Pri Laškem se je zjutraj sprožil manjši plaz. Pa kakšna pomlad je to? Pa še samo par tednov do "uradnega" (meteorološkega) poletja. Kakšno poletje bo spet to? Že lani je bilo bolj mizerno. Še sreča, da se zadnja leta ne ubadam več s prikolicami in kampiranjem, ker bi bili sami stroški in bolj malo uživanja. Kaj se dogaja z naravo?
Hočem sonceeeeeeeeeeeeeee
Mura in hidroelektrarne
Včeraj sem se nekajkrat zapeljala čez Muro (dvakrat bi se tako ali tako morala, ker smo šli na obisk v MS bolnišnico v Rakičanu, še dvakrat pa, ker smo nato želeli obiskati še nekatere sorodnike na širšem pomurskem območju, pa je oči malček zgrešil pot :)).
Ob prehodu tako opevane reke, ki je mimogrede včeraj bila prav grdo rjava in kalna, sem se spraševala, koliko bi dejansko gradnja kakšne od hidroelektrarn na Muri izničila življenski prostor tamkajšnjih živali in kako objektivni so strahovi okoljevarstvenikov v povezavi s tem.
Da ne bo pomote, sama imam rada naravo in uživam v vsaki sproščeni minuti v njej, ne razumem pa nekaterih dvoličnežev, ki bi vse pustili nedotaknjeno, po drugi strani pa se nebi odpovedali nobeni od dobrin, ki jim jih omogoča električna energija. Me prav zanima kako bi ti isti ljudje reagirali na omejitev elektro distribucije na 1 uro dnevno :)
Energetski viri nas bodo v bližnji prihodnosti še močno udarili in potrebne bodo globalne korenite spremembe.
P. S. prekmurci imajo/te grozno strupene komarje-še danes sem vsa bulasta po rokah in nogah-le kaj počnejo/te, da so takšni :)
Mensa
V petek sem bila na
Mensinem testiranju v Mariboru.
Iz čiste radovednosti.
Vtisi pričakovani. Od 36 nalog je tam nekje do polovice teklo kot namazano, nato pa se mi je malo ustavilo in je bilo treba že malo bolj premisliti, katera bi bila najbolj logična rešitev.
Rezultati pridejo čez cca. 14 dni po pošti.
Me prav zanima...
XpanD-3D kino s posebnimi učinki
Slovenija je dočakala novo poslastico za vse ljubitelje kinodvoran-Kolosejev
XpanD.
Kot udeleženka na svečani otvoritvi v sredo, sem imela čast za nekaj minutk preiskušati to čudo tehnike, in bila sem impresionirana.
Ob mokrih scenah vas iz sedeža pred vami diskretno poškropijo, ob vetrovnih vam iz šob na vašem sedežu ob vratu malce popihlja, ob topotanju se pod vašo "ta zadnjo" aktivira masažni efekt,... Vse seveda ob spremljanju filma skozi 3D očala, ki dogajanje tako nevarno približajo, da bi včasih kar segel v praznino.
Skratka nepozabno.
P. S. vsem, ki niso tako navdušeni nad tovrstno zabavo priporočam, da svoje bližnje med tem počakajo v lični italijanski restavraciji/pizzeriji Casa Nostra (ne ni Cosa), ki je lepo "vkomponirana" v istem objektu. Kolosej rules (O. K. Planet Tuš tudi-da se ne zamerim someščanom :)).
Je druga črna sreda potrebna?
Sama, kljub pisanju pred časom, mislim da ne.
Dogovorili so se o bistvenih spornih točkah (a kaj ko predstavnike študentov najbolj boli po njihovo imenovana "neohranitev" študentskega dela) tako, da zaradi čudnega izteka pogajanj ostaja priokus, da bodo protesti zgolj "za zabavo". Da ne govorimo koliko sredstev je šlo za propagiranje te zadeve in kako so se tega lotili. Z neokusnimi plakati na katerih se vrla študenta "obdelujeta" na sedežni poleg starejše gospe-mame, so si naredili zgolj škodo, saj v očeh opazovalcev izgleda, kot da je njihov največji problem trenutno kako dobiti prostor za svoje "obštudijske aktivnosti".
Kaj je že bistvo študija?
Dragi moji, prav vesela sem, da sem s študijem že zaključila (vsaj dodiplomski del) in, da me ne predstavljajo takšni nesposobneži.
Da pogajanja v dani pogajalski sestavi niso smiselna, je na novinarski konferenci 23. 5. dejal predsednik Študentske organizacije Slovenije (ŠOS) Miha Ulčar. Se strinjam-res pa je, da ne govoriva o isti "strani pogajalske mize" :)
Popolna prepoved računal s kitajskimi "geni"?
Da kitajskim prenosnikom vlada ZDA ne zaupa, smo že izvedeli. Sedaj je
republikanski predstavnik ameriškega nižjega doma, točneje House of representatives,
predlagal popolno prepoved računalnikov, ki uporabljajo dele ali so v celoti
proizvedeni na Kitajskem.Politik(a) se ne zaveda, kdo je mati večine
sestavnih delov v sodobnih računalnikih. Morda jim ta obraz globalizacije ni več
všeč.Očitno je ameriški predstavnik Franci Volk bral 22 let staro znanstveno
fantastično uspešnico Softwar, oziroma sumi, da bo Kitajska počela to, kar so
verjetno ZDA počele do sedaj.
Vir:
Slo-Tech.com Tja dragi "Ameri", katera tehnologija pa je dandanes sploh še proizvedena čisto brez vmešavanja rumenokožcev?P. S. Čeprav sama delam na Dell-u, ki prevladuje tudi doma, sem prodala in preizkusila tudi nekaj Lenovo modelov in moram priznati, da Lenovo oprema "dela kot šus". P. S. S. Mislim, da so vsi brand name-i ,kar se tehnologije tiče "tu nekje". Pri nakupih odločajo le preference posameznikov.
Bo treba...
...udariti po mizi.
Vedno pogosteje opažam, da me ljudje sploh ne jemljejo resno oz. moje zahteve prelagajo na takrat, ko bodo imeli čas.
Sem res prenežna duša, se navzven vidi da ne znam prav pop....
Najnovejši primer je ignoranca najemodajalcev v poslovni stavbi kjer se nahajamo. Naši vrli sosedi so po nerodnosti prekinili el. napeljavo, jaz sem zadevo javila in sedaj lahko le čakam...in čakam....in čakam, dokler mi ne bo zavrelo.
Enako je z nekaterimi dobavitelji, ki najprej zamujajo s ponudbami, nato z dobavami-stranke pa,
logično, napadejo mene.
To, da me kot žensko v pregovorno bolj moški branži nekateri občasno še vedeno "jemljejo z rezervo" v stilu "Ja punčka se je tudi prišla izobraževat" še pogoltnem, ignorance in nepotrebnega zavlačevanja pa nikakor več ne bom.
Dost mam!
Objemko
Zvečer stežka zaspite, ker se počutite osamljene? Se zaradi tega zbujate nenaspani in tečni?
Ne obupajte! Imamo rešitev za vas-Objemko bo spremenil vaše življenje.
Vaš novi spremljevalec je iz pralnih materialov in se ga lahko vzdržuje, čez dan pa ga zaradi velike upogljivosti brez težav skrijete v še tako polno omaro.
Vaš je lahko že za 3.990 SIT. Pokličite zdaj. Prvih 20 klicateljev bo prejelo še dodatno darilo-Čestitkota, dlan iz žametnega pralnega materiala, ki vam bo v vsakem trenutku pripravljen leči v dlan.
Ne odlašajte-pokličite takoj!
Jaoj Japanci in njihove kreacije :)
Junak iz mladosti
Včeraj sem si v eni od kinodvoran "rimske arene" ogledala film Da Vincijeva šifra. Srednje dober film, katerega scenarij dokaj zvesto sledi knjigi, ki je bila osnova zanj in, ki tako kot knjiga odpira mnoga vprašanja o resničnosti temeljev rimokatoliške vere (še posebej sedaj ko je "aktualen" tudi Judežev evangelij, ki poraja dodatne dvome), o nesmislih povezanih s fanatičnostjo in o mestu žensk v katoliškem okolju.
Zelo zanimive teme, ki bi lahko do tal zamajale globoko zakoreninjena verovanja in so potencialni sod smodnika, če bi se vanje res poglobili pravi ljudje. Kje je resnica-kdo ve...
S tematiko filma sem se ubadala že ob branju knjige in kot laik s premalo znanja s tega področja obupala v raziskovanju tega kaj je res in kaj ne. Zato sem se filmu posvetila bolj kot mediju in že med reklamami našla temo za "tuhtanje".
V kinematografe namreč prihaja film Superman se vrača.
Se še spomnite.
To je bil eden prvih filmov, ki sem si jih ogledala kot otrok.
Še na tistih trdih sedežih v kinu v središču mesta, ki sedaj bolj kot ne sameva.
V dvorani, ki je imela tisti poseben vonj po starem.
S tisto staro rumeno karto v roki, za katero si se bal, da bo v prepoteni dlani razpadla, še preden ti jo bodo pretrgali.
Z vrečko kviki bombonov v roki, z velikim nasmehom na ustih in s tistim posebnim vznemirjenjem pred "ta veliko televizijo" kot sem poimenovala kino platno.
Ko mi je starejša sestra prejšnji dan rekla: "Mala, jutri greva v kino." sem od navdušenja le težko zaspala in komaj dočakala jutro.
In potem film-Superman. Danes podpovprečen, a takrat sem ga požirala z odprtimi usti. Kako malo je bilo potrebno za popolno navdušenje. Še črke v uvodu in odjavi, ki so "padale" iz vesoljnega ozadja kot kometi so me impresionirale.
Smo sedaj že tako razvajeni, da potrebujemo vedno več in več?
Ja, daleč je tisti čas; še glavnega igralca Christopher-ja Reeve-a zaradi smrti po tistem tragičnem padcu s konja in nekajletnem invalidskem stanju ni več med nami.
Kaj bi dala, da bi se vrnilo tisto otroško navdušenje.
Ja, lepi časi so bili.
V spomin
Življenje, ki visi na nitki.
Čas za premislek, analizo,... Postavljanje vprašanj o katerih do takrat ne razmišljamo. Vprašanja o minljivosti življenja in dejstvo, da je to dejansko edino, kar nikomur ne uide.
Solze na očeh, v želodcu kepa, mravljinci v rokah in nogah.
Odšla je-a v mislih bo vedno z nami.
Barbara, radi te imamo.
Top three nagrade za računalničarje
S kakšnimi nagradami boš najbolj razveselil človeka, ki dela v računalniškem podjetju pri kakšni nagradni igri? Predlogi nagrad:
- 22" CRT monitor (ne nisem grafik), z dodano nalepko nosi Mujo, nosi (še posebej kul zadeva, če si švohtno ženšče v visokih petkah)
- Najnovejši upgrade McAffe-jevega antivirusnega programa (super zadeva za Symantec gold partnerja)
- PS/2 miška s kroglico (vsaj lahka je za nosit :))
P. S. te stvari se dogajajo in to pri uglednih podjetjih
P. P. S. preden me popljuvate v stilu, "da se podarjenemu konju ne gleda v zobe" - nasplošno sem zelo skromen človek, me pa takšne zadeve vseeno spravijo v smeh.
"Izobraževanja in seminarji"
Jutri se bom ponovno malo strokovno izobraževala.
Močno upam, da bo tokrat seminar drugačen in, da poglavitna misel udeležencev ne bo, če bo prigrizek dober in če bo zraven kakšna zanimiva nagradna igra. V zadnjem času se mi zdi, kot da bi večini bilo to bistveno.
Ja, čas je da začnemo hoditi na resna izobraževanja z visokimi kotizacijami (sicer pa vprašanje, če je to zagotovilo za kvaliteto in če udeležencev tudi tam ne ženejo prvinska sla omenjena zgoraj).
We`ll see.
"V primežu proračunske mafije"
Brez besed sem. Po mailu sem prejela spodnje sporočilo zdravnika Onkološkega Inštituta. Slovenija-Ljubljana (sredi Evrope), čas 21. stoletje.
V primežu proračunske mafije
BRECELJ Erik, Sob 22.04.2006
Danes je sreda, dan, ko načrtujemo program operacij za naslednji teden.
Obračam seznam s 43 čakajočimi bolniki, ki so samo na mojem spisku. Podobno kot drugi kirurgi z našega Oddelka za onkološko kirurgijo.
Naslednji teden je en dan praznik. Poleg tega se moramo 25. aprila zaradi servisa izseliti iz dveh operacijskih dvoran, ki ju imamo po poplavi l. 2002 in zaprtju operacijskega bloka v stavbi A v najemu v Kliničnem centru.
Tako bomo operirali samo na dveh mizah dnevno.
Koga naj dam na operativni program?
Do sredine aprila sem letos operiral 90 bolnikov. Teh 43 lahko torej operiram v mesecu in pol. Za nekatere je to žal prepozno. Pri izbiri si skušam pomagati z opombami, ki si jih napišem ob vsakem bolniku:
pri mladem fantu: ima 3 tedne starega otroka,
pri obupani ženski: mati samohranilka,
pri nebogljeni starki: tumor hitro raste,
pri naslednjem: se duši,
pri mladem dekletu: na koncu z živci zaradi čakanja,
pri zadnjem: krvavi.
Drugi teden bom operiral največ dva dni. Lahko bi operiral 4 dni, pa žal ni dovolj operacijskih dvoran. Ostalo bo še skoraj 40 bolnikov plus novi, ki bodo prišli v ambulanto. Zopet bo edina rešitev popoldansko in sobotno delo, brez dodatnega programa in dodatnega plačila.
Če smo bili po poplavi l. 2002 še ponosni na to, da smo z delom izven rednega delovnega časa spravili čakalno listo na 3 tedne, so danes občutki drugačni.
Osebje dela v nemogočih razmerah. Ob tem, da imamo končano novo stavbo s sedmimi operacijskimi dvoranami, z oddelkom, ki bi mu težko našli par tudi izven naše države.
V skladišču imamo do selitve zapečateno vrhunsko opremo, ki pa je žal ne moremo uporabiti samo zato, ker še vedno živimo v balkanski državi.
Gradnja kirurškega oddelka se vleče že več kot 10 sramotnih let. Do poplave v stavbi A l. 2002 je bilo jasno, da politika ni imela namena zgraditi novega kirurškega oddelka. Po poplavi smo jo skupaj z bolniki (nekateri so žal že pokojni) prisilili v gradnjo.
Nepričakovano smo se zaradi velike investicije soočili z ljudmi, ki so obogateli na račun investicij v zdravstvu. Zaradi nesodelovanja smo bili deležni nerazumnega poniževanja z njihove strani in s strani takratne politike.
Kljub temu, da smo v letih po poplavi povečali število operacij za skoraj 100%, smo ves ta čas dobivali le polena pod noge. Edina uteha so nam bolniki in rezultati našega zdravljenja, ki so primerljivi ali celo boljši kot v najbolj razvitih zahodnih državah.
Ko je že pred enim letom kazalo, da se bomo preselili iz avstro-ogrske konjušnice, se je vse končalo pri operacijskih mizah. Po dveh letih razpisov za operacijske mize in pritožb smo se sedaj znašli v brezizhodnem položaju.
Miz, ki bi nam omogočile preselitev, očitno še dolgo ne bo.
Bolniki pa čakajo. V propadajoči konjušnici. Skozi okno lahko le nemo opazujejo končan novi oddelek z večinoma že kupljeno opremo, ki propada v skladišču.
Poleg tega so stroški zaradi gostovanja v Kliničnem centru vsaj 150 milijonov tolarjev letno. Blagor državi, ki si lahko privošči takšno zapravljanje denarja.
Zaposleni smo se že navadili na katastrofalne razmere v stavbi A. Ne moremo pa se navaditi na smrad, ki se širi iz javnih razpisov. Za koga je napisana zakonodaja o javnih razpisih, ki že dve leti onemogoča nakup operacijskih miz za slovenske bolnišnice, na katerih bi reševali življenja bolnim ljudem.
Koga ščiti?
Bolnike in proračuna prav gotovo ne. Pisana je na kožo dobičkarjev, ki z javnimi razpisi služijo vrtoglave vsote. Ob takih zaslužkih seveda lahko čakajo več let na rešitev razpisov in jih po potrebi tudi sesuvajo in usmerjajo v pravo smer, tudi s pomočjo državnih uradnikov in funkcionarjev. Zaradi astronomskih zaslužkov popolnoma legalno blokirajo ustanove, ki naj bi služile državljanom.
Škoda prostora, da bi našteval seznam ljudi, ki so vpleteni v lobiranje zaradi nakupa operacijskih miz. Obnašajo se, kot da bi kupovali igralniške mize in ne operacijskih, na katerih naj bi reševali človeška življenja. Če na žalost ni bilo nič nenavadnega, da so ti ljudje pod prejšno vlado zelo uspešno ribarili v kalnem, mi tudi sedaj počasi postaja jasno, da ti isti ljudje počnejo to še naprej tudi pod sedanjo oblastjo. Žal je sedanja vlada šibkejša od njih in zakona o javnih naročilih, ki tem dobičkarjem omogoča legalno korupcijo.
Kdo sploh usmerja in nadzira investicije v zdravstvu? Prepričan sem, da minister Bručan nima te moči. Mogoče je bil iskren v želji, da bi končno kupil te uboge mize, še bolj pa bi mu verjel, če bi mize zaradi katastrofalnega stanja v stavbi A kupil urgentno mimo razpisa. Pa tega ne more oz. si ne upa.
Pa tega pisma ne namenjam politikom. Nima smisla. Obračam se na bolnike, ki so bili zdravljeni v stavbi A, in na njihove svojce.
Prosim vas, napišite, kako je doma čakati na operacijo zaradi raka.
Opišite svoje občutke, ko ste prvič prestopili prag stavbe A, kako je, če v prenatrpani sobi ne moreš pojesti obroka hrane za mizo,
kako je zjutraj čakati v vrsti na stranišču, opišite smrad, ki se širi iz počenekanalizacije, ter kako izgleda nakladanje bolnikov v rešilni avto po snegu in dežju in prevoz v Klinični center na operacijo, opišite, kakšen je občutek, ko prideš na operacijsko mizo v premočeni obleki, kako se je prijetno v poletni vročini po večurni operaciji peljati v rešilcu iz Kliničnega centra nazaj v stavbo A - po razriti cesti, ki postoteri bolečino.
Opišite, kako težko je verjeti v ozdravitev v prenatrpani bolniški sobi ob umirajočem bolniku.
Pošljite to svojim politikom, ministrom, predsednikom, prejšnim in sedanjim, skorumpiranim funkcionarjem, lobistom brez vesti, nenasitnim direktorjem, urednikom, ki nočejo objavljati prispevkov o sramoti v stavbi A, varuhu ne vem kakšnih človekovih pravic.
Ne pozabite pripisati, da ste to doživeli v Ljubljani.
Ti gospodje so sebe in mnoge izmed nas prepričali, da se to lahko dogaja samo v neki od nas zelo zelo oddaljeni in nerazviti državi.
dr. Erik Brecelj, dr. med., spec. kirurg, Ljubljana
Mission: Impossible III
V soboto sem si (na željo dragega-sama bi se raje sprostila ob kakšni komediji) v enem od lokalnih cinemaplex-ov ogledala MI3
imdb .
Ob vstopu v kinodvorano nisem imela prav nikakršnih pričakovanj oz. sem mislila, da me čaka polomija v stilu 1. in 2. dela in razmišljala, kaj
nemogočega se lahko domislijo sedaj.
Zadeva me je prijetno presenetila, saj sploh ni bila tako slaba, kot sem pričakovala.
Jasno ostaja pravljica za odrasle s precej nerealnimi scenami (my favorite: instant duhovniška preobleka v Vatikanu: 1, 2, 3 I`m a priest).
Gledljiva zadeva, vratolomni akcijski prizori (v nekaterih primerih s pričakovano dozo neizvedljivosti v realnem življenju), nekaj romantike-recept za dober zaslužek (mislim, da si bo Tom kar zajetno napolnil denarnico s producentskim prispevkom filmu).
Čeprav strokovnjaki menijo, da ga je Cruise polomil, ko je za režiserski stol posadil relativnega novinca v tem poslu (če pozabimo na Lost in Alias-TV produkcija), je meni kot laiku na tem področju, njegova domišljija povsem zadoščala.
Kot že rečeno
pravljica za odrasle vredna ogleda (kritičnost pa izklopite že ob vstopu v dvorano in se raje zabavajte).
Most-Ethan Hunt poskuša sestreliti helikopter
"Črna sreda" part two
Študentje (in dijaki) čez 14 dni napovedujejo nove proteste.
Iz dosedanjih pogovorov naj bi jim namreč bilo jasno, da vlada namerava uvesti šolnine in dodatno obdavčiti študentsko delo ter da od tega ne misli odstopiti.
Ne bom podrobneje razpredala kaj menim o zadevi kot celoti, se mi pa vsekakor, kot nekdanji študentki, uvedba šolnin zdi popolnoma nepotrebna in se mi le-te osebno zdijo diskriminatorne saj bodo študij omogočale le "višjemu sloju".
He, he študent naj bo (pa si bomo to lahko privoščili) :)
Še najprimernejši se mi za celo zadevo zdi citat ene od študentk s prejšnjega shoda:
"Prejšnja vlada ni za študente naredila nič, sedanja pa dela le piz......"
Vrnite nam zelene utripajoče luči!!!!
Z grozo prebiram novico o novih smrtnih žrtvah na slovenskih cestah
Tovornjak v osebni avto ,
ki bi se jim, vsaj po mojem mnenju, lahko izognili, če ne bi pred časom, v skladu z določbami 119. člena Zakona o varnosti cestnega prometa upravljalci "uredili" delovanja tribarvnih semaforjev po vsej državi.
To novost so opravičevali z direktivo na nivoju Evropske unije.
HM- Obstaja sicer direktiva, ki ureja delovanje semaforjev, v skladu s katero naj ne bi nobena od luči utripala, vendar je situacija različna od države do države. V Avstriji zelena še vedno utripa, v Nemčiji je odvisno od mesta do mesta, v Italiji so ponekod utripanje zelene nadomestili z istočasno prižgano zeleno in rumeno …
Utripajoča zelena luč pomeni boljšo informacijo o trenutku prižiganja rdeče luči oz. s tem prepovedi prehoda križišča in je zgolj
koristno opozorilo.
Zakaj smo torej od mame Evrope "pobrali" direktivo, ki še njej v celoti ne ustreza? Bo potrebna še kakšna žrtev, da se bomo zamislili nad smotrnostjo te spremembe? Pa kdo bi se sploh ukvarjal s takšnimi bedarijami. Glavno, da bodo naši "modri angeli" dobili nove igračke
Odbor podprl uvedbo paralizatorja
Ideja o kvotah žnj-tič
Naši vrli poslanci ponovno ugotavljajo, da je v slovenski politiki aktivnih premalo žensk.
Novela zakona o volitvah v DZ, ki so jo premlevali konec aprila, predvideva postopno uvedbo 35-odstotne t.i. ženske kvote, ki naj bi jo dosegli na parlamentarnih volitvah leta 2012. Na naslednjih volitvah pa nobeden spol na kandidatnih listah ne bi smel biti zastopan z manj kot 25 odstotki.
Pozdravljam obujeno zavest, da družbo sestavljamo tudi predstavnice “šibkejšega spola”, ki bi si prav tako zaslužile zastopanost v državnih inštitucijah, (pa tudi na vodilnih mestih v gospodarsvu, če smo že pri temi), a kaj ko je vsakdanja realnost do nas tako kruta.
Sicer se poslanci sami zavedajo, da gre za skrajni ukrep in neke vrste prisilo, a obenem menijo,
"da je takšen način zagotavljanja enakosti spolov edini, ki je tudi učinkovit" (
Jakob Presečnik v imenu poslanske skupine
SLS). Čeprav v večini primerov stališč poslanske skupine
SNS ne podpiram se tokrat moram strinjati z njihovim poslancem
Sašom Pečetom, ki meni da je poudarjanje t.i. ženskih kvot
"kontraproduktivno, saj se s tem poudarja razlike" in da samo postavljanje kvot ne pomeni, da bo v naslednjem mandatu v DZ več žensk.
Težava se namreč skriva drugje. V položaju žensk v slovenski družbi na splošno. Samo poglejmo vidik zaposlovanja žensk v obdobju od 24 do npr. 33 let.
Še vedno se dogaja, da te na razgovorih za zaposlitev odkrito sprašujejo o tvojih zasebnih načrtih za prihodnost povezanih z otroci, družino.
Še vedno predstavljamo potencialni “valilni” stroj, ki se lahko sprehaja z ene porodniške na drugo.
Še vedno je bolj enostavno vzeti fantiča z enako izobrazbo in enakimi izkušnjami, ker predvidevamo, da le-ta ne bo izkoristil očetovskega dopusta v primeru, da njegova zanosi in, da bo manjkrat na bolniški v primeru otroških angin, ošpic inp. v kolikor otročaja že ima.
In vse to pri nataliteti kot jo imamo.
Saj razumem, vse se gleda skozi denar. Ubogi podjetnik nima časa vsakič, ko ena od neposlušnic izgine na porodniško uvajati novega delavčka, da bi v času njene odsotnosti opravljal njeno delo. Ja kam pa pridemo.
In potem vse srečne najdemo podjetje, ki ni toliko ozkogledno, ki verjame v nas in si nas drzne zaposliti. Vse zavzete delamo še bolj kot moški kolegi, se trudimo še bolj dokazati in nam tako bore malo časa ostaja za karšnokoli politično udejstvovanje (še sploh, če tudi doma skrbimo za cel aparat, ki se mu reče skupno gospodinjstvo).
Čeprav nas politika zanima.
Čeprav smo mogoče celo članice kakšne stranke (a zaradi zgornjih razlogov bolj pasivne-zato se tudi v kakšno resno kandidaturo ne moremo vključiti).
Čeprav nam ni vseeno kaj se v državi dogaja in imamo ideje kaj in kako spremeniti.
Začaran krog-izhod iz njega so le
korenite spremembe v družbi. Ne pa prisilne kvote, dragi poslanci. So pa morda začetek. A do cilja je glede na nefleksibilnost tradicionalno patriarhalnega slovenskega življa še dolga, dolga pot.
Pa kaj si ti nor...
Ne vem od kod mi je bila dana ta silna sreča, da mi ljudje, kjerkoli že uporabljam toaletne prostore, dajejo možnost zamenjave rolce na stojalu. Skoraj vsakič namreč, me čaka prazna rolca iz katere v posmeh visi par daljših ostankov papirja, da je vse skupaj še toliko grše. In to se mi dogaja redno, doma me s tem osrečuje moj dragi, v službi pa souporabnice iz iste poslovne stavbe. Tako kot sedajle, ko mi je spet ena prepustila čast menjave.
Se to dogaja le meni? Mi je bilo od zgoraj določeno tovrstno poslanstvo?
Guess what-ko sem si prejle po povprejšnjem šoku umila roke, me je tudi tam pričakalo prazno stojalce, le 5 cm stran pa je ponosno stala komaj načeta rolca rozastega low quality krep papirja za roke.
Is this my lucky day or what :)
Še sreča, da je že sreda...
...in bo delovni teden kratek, ker se namreč ne počutim ničkaj bolj "delovno" kot včeraj zvečer. Megla zunaj naraščajoči občutek lenobnosti le še povečuje. In spet nimam pojma kaj naj oblečem, ker se mi tudi sanja ne kakšna je temperatura zraka onkraj stekla skozi katerega bolščim z napol zaprtimi očmi.
Kaj hočemo-akcija, navali na kopalnico...
Je treba delat...
Naj bo vaš delovnik čim krajši in čim manj naporen.
Aaaaa!
Ravnokar sem v majski številki slovenskega Cosmopolitana prebrala naslednjo trditev:
"Za bolj aktivno spolnost: ženske, ki berejo ljubezenske romane, seksajo kar 74 odstotkov pogosteje kot tiste, ki se tovrstne literature izogibajo."Cosmo ekipa, brez zamere, I love ya, sam tole... V svojem življenju sem prebrala kar precej knjig, a le ena med njimi je bila ljubezenski roman-Konsalikova zadevščina (ker tovrstne literature pač ne prebavljam-mogoče presežek moških hormonov-ha, ha). Torej bi po tejle raziskavi morala biti ena bolj frigidnih osebic na slovenskem.
Kaj pa če sem-grem takoj do moža (da preverim :)).
Kr tko
Odmev
Anglež, Francoz in Črnogorec so se pogovarjali in Anglež se je pohvalil, kako se povzpne na Big Ben in zavpije: "Živela Anglija!", po tem pa se še dve uri po Londonu sliši odmev : "Živela Anglija!"
Francoz je rekel, da, ko se on povzpne na Eifflov stolp in zavpije "Živela Francija!", po celem Parizu še dva dni odmeva:"Živela Francija!"
Črnogorec pa je rekel: "Ko se jaz povzpnem na Lovčen in zavpijem "Črnogorci, ali bomo delali?", cel mesec po Črni gori odmeva: "Ne govori neumnosti, Milutin!"
Pff. Jutri pa spet služba. Tile prazniki so minili kot bi pihnil. Ma zdajle se tudi jaz počutim prav črnogorsko-in močno upam, da me bo do jutra že minilo :)
Volja do življenja
Pred nekaj dnevi je moj 16-letni nečak povedal, da je njegov sošolec istih let poskušal narediti samomor. Popil je neko sredstvo za škropljenje sadnega drevja. Vzrok: ker je bolj debelušen ga je zapustila njegova deklica-prva ljubezen. Fantiča je to, kot vsako bolj senzibilno osebo, zelo dotolklo.
Kaj dela nekatere ljudi bolj žilave kot druge? In kako to, da so nekateri, vsaj na videz, neprizadeti, ko se jim dogodi takšno osebno razočaranje? So takšni ljudje vzgajani bolj samostojno in v otroštvu bolj prepuščeni sami sebi? Se takšnih ekstremnih podvigov res lotevajo le razvajeni otročaji, ki jih starši do zgodnjih let odraslosti zavijajo v vato? Kdo je "kriv", da je prišlo do tega dogodka. Kdo bi moral predvideti, prisluhniti???
Težko je reči. Vem pa, da vsako razočaranje boli, o pa še kako boli. Ne le ljubezensko razočaranje, tudi zbadanje okolice, krivica v šoli ali na katerem drugem področju-ta mladostniška leta so polna razočaranj in krivic-prej kot postanemo žilavi, lažje nam je.
Zato fanta na nek način razumem. Škoda pa je, da ni v pravem trenutku našel nikogar, da bi mu pojasnil kako se počuti, da ni našel nikogar, ki bi njemu povedal, da ta njegova deklica ni edina na svetu, da je še nekje deklica, ki ga je pripravljena imeti
zares rada, da leta za pravo ljubezen šele prihajajo in da je življenje lepo.
Ja res je lepo-samo videti moramo tudi lepe strani in čim prej pozabiti na vse slabo. Držim pesti zanj-da bo ozdravel in imel možnost spoznati, da je vredno živeti. V bolnišnici je trenutno tudi moja 90-letna babica. Pred nekaj dnevi je že čisto obupala, a včeraj je že prepevala pesmi, ki jih ima rada-vesela sem, ker je spet našla voljo, da ostane med nami.
Potrudita se oba. Zase in tudi za vse nas, ki vaju imajo/imamo radi.
Zavedeni? Nepoučeni?
Ob praznovanju 65. obletnice začetka upora proti okupatorju in ustanovitve Osvobodilne fronte (OF) je Zveza združenj borcev in udeležencev NOB Slovenije v hali Tivoli (dne 29.4.2006) pripravila praznovanje.
Predsednik ZZB NOB Janez Stanovnik, ki je bil slavnostni govornik se je med drugim obregnil ob četrtkovo državno proslavo na Nanosu na kateri je predsednik državnega zbora France Cukjati dejal, da so domobranci šele ob koncu vojne spoznali, da so bili v objemu okupatorja. Stanovnik se je vprašal, kje so domobranci potemtakem bili 20. aprila 1941, ko so prisegli Hitlerju.
Exactly!Meni osebno se kot partizanovi vnukinji ubogi zavedenci prav smilijo :). Toliko let so delovali v zmoti in sodelovali z napačno stranjo. Kakšne uboge zmedene duše so morali biti. In kakšna bi bila država, v kateri bi oblast imeli takšni ljudje?
Mars in venera
Kaj naredi moškega boljšega od njegovih "konkurentov"? Kje se skriva tista odločilna razlika zaradi katere pristanemo "v paru"? In katere so lastnosti idealnega moškega (ki po trditvah 99,9% žensk še ni bil ustvarjen)?
Vprašanja na katera mi odgovori niso znani. In jih po pravici povedano niti ne potrebujem.
Ker sem srečna, zaradi malenkosti na katere nikoli ne pozabi: ker mi vsako jutro pripravi "najino" instant mešanico kave v najboljšem razmerju, ker me nekajkrat na dan nežno poljubi, ker mi zna povedati lepo besedo, ker ne pozabi name niti ko se zavzeto loti kakšne zadeve,... kako malo človek potrebuje, da je srečen.
Da srečna sem...Hvala Srček
Socialno občutljiva država?
Po svetu potekajo proslave ob prazniku dela. Največ ljudi se je po poročanju medijev udeležilo prvomajskega koncerta v Rimu ter tradicionalnega shoda v Havani. Lepo. A kljub dejstvu da se piše leto 2006 ponekod ni tako-žal.
Iz strahu pred incidenti in nasiljem so bile namreč proslave ob današnjem prazniku v nekaj državah odpovedane. Vse uradne prireditve so bile odpovedane v Iraku, kjer se bojijo bombnih napadov na množice, prireditve pa so zaradi strahu pred novimi napadi odpovedali tudi v Šrilanki. Kaj pa dostojanstvo teh ljudi?!?
Pa naša ljuba domovina? Vse več je delavcev, ne le v industriji, tudi na vseh drugih področjih, ki so zaposleni le na določen čas, ali le na pogodbo in ne vedo, če jim bo delodajalec čez nekaj mesecev ali konec leta podaljšal pogodbo. Po podatkih Zavoda RS za zaposlovanje je bilo februarja (novejših podatkov še ni ) letos brezposelnih 10,4 odstotka aktivnega prebivalstva.
Po Sloveniji pa kljub temu ob prazniku dela potekajo številne prireditve. Po različnih krajih po državi so zjutraj igrale godbe na pihala svoje tradicionalne prvomajske budnice. V nedeljo zvečer, na predvečer praznika, pa so, kljub slabemu vremenu, po hribih in slovenskih krajih zagoreli kresovi.
Živel 1. maj-saj ni važno v kakšne so razmere, da je le zabava-težav se bomo lotili drugič; jutri je nov dan... In to celo dela prost.
