Paprikaš vsakdanji...

Junak iz mladosti

Včeraj sem si v eni od kinodvoran "rimske arene" ogledala film Da Vincijeva šifra. Srednje dober film, katerega scenarij dokaj zvesto sledi knjigi, ki je bila osnova zanj in, ki tako kot knjiga odpira mnoga vprašanja o resničnosti temeljev rimokatoliške vere (še posebej sedaj ko je "aktualen" tudi Judežev evangelij, ki poraja dodatne dvome), o nesmislih povezanih s fanatičnostjo in o mestu žensk v katoliškem okolju.
Zelo zanimive teme, ki bi lahko do tal zamajale globoko zakoreninjena verovanja in so potencialni sod smodnika, če bi se vanje res poglobili pravi ljudje. Kje je resnica-kdo ve...
S tematiko filma sem se ubadala že ob branju knjige in kot laik s premalo znanja s tega področja obupala v raziskovanju tega kaj je res in kaj ne. Zato sem se filmu posvetila bolj kot mediju in že med reklamami našla temo za "tuhtanje".
V kinematografe namreč prihaja film Superman se vrača.

Se še spomnite.
To je bil eden prvih filmov, ki sem si jih ogledala kot otrok.
Še na tistih trdih sedežih v kinu v središču mesta, ki sedaj bolj kot ne sameva.
V dvorani, ki je imela tisti poseben vonj po starem.
S tisto staro rumeno karto v roki, za katero si se bal, da bo v prepoteni dlani razpadla, še preden ti jo bodo pretrgali.
Z vrečko kviki bombonov v roki, z velikim nasmehom na ustih in s tistim posebnim vznemirjenjem pred "ta veliko televizijo" kot sem poimenovala kino platno.
Ko mi je starejša sestra prejšnji dan rekla: "Mala, jutri greva v kino." sem od navdušenja le težko zaspala in komaj dočakala jutro.

In potem film-Superman. Danes podpovprečen, a takrat sem ga požirala z odprtimi usti. Kako malo je bilo potrebno za popolno navdušenje. Še črke v uvodu in odjavi, ki so "padale" iz vesoljnega ozadja kot kometi so me impresionirale.
Smo sedaj že tako razvajeni, da potrebujemo vedno več in več?
Ja, daleč je tisti čas; še glavnega igralca Christopher-ja Reeve-a zaradi smrti po tistem tragičnem padcu s konja in nekajletnem invalidskem stanju ni več med nami.

Kaj bi dala, da bi se vrnilo tisto otroško navdušenje.
Ja, lepi časi so bili.

posted by Paprika @ 7:55 dop.