Paprikaš vsakdanji...

Volja do življenja

Pred nekaj dnevi je moj 16-letni nečak povedal, da je njegov sošolec istih let poskušal narediti samomor. Popil je neko sredstvo za škropljenje sadnega drevja. Vzrok: ker je bolj debelušen ga je zapustila njegova deklica-prva ljubezen. Fantiča je to, kot vsako bolj senzibilno osebo, zelo dotolklo.
Kaj dela nekatere ljudi bolj žilave kot druge? In kako to, da so nekateri, vsaj na videz, neprizadeti, ko se jim dogodi takšno osebno razočaranje? So takšni ljudje vzgajani bolj samostojno in v otroštvu bolj prepuščeni sami sebi? Se takšnih ekstremnih podvigov res lotevajo le razvajeni otročaji, ki jih starši do zgodnjih let odraslosti zavijajo v vato? Kdo je "kriv", da je prišlo do tega dogodka. Kdo bi moral predvideti, prisluhniti???

Težko je reči. Vem pa, da vsako razočaranje boli, o pa še kako boli. Ne le ljubezensko razočaranje, tudi zbadanje okolice, krivica v šoli ali na katerem drugem področju-ta mladostniška leta so polna razočaranj in krivic-prej kot postanemo žilavi, lažje nam je.

Zato fanta na nek način razumem. Škoda pa je, da ni v pravem trenutku našel nikogar, da bi mu pojasnil kako se počuti, da ni našel nikogar, ki bi njemu povedal, da ta njegova deklica ni edina na svetu, da je še nekje deklica, ki ga je pripravljena imeti zares rada, da leta za pravo ljubezen šele prihajajo in da je življenje lepo.

Ja res je lepo-samo videti moramo tudi lepe strani in čim prej pozabiti na vse slabo. Držim pesti zanj-da bo ozdravel in imel možnost spoznati, da je vredno živeti. V bolnišnici je trenutno tudi moja 90-letna babica. Pred nekaj dnevi je že čisto obupala, a včeraj je že prepevala pesmi, ki jih ima rada-vesela sem, ker je spet našla voljo, da ostane med nami. Potrudita se oba. Zase in tudi za vse nas, ki vaju imajo/imamo radi.

posted by Paprika @ 9:07 dop.