Paprikaš vsakdanji...: Ideja o kvotah žnj-tič

četrtek, maj 04, 2006

Ideja o kvotah žnj-tič

Naši vrli poslanci ponovno ugotavljajo, da je v slovenski politiki aktivnih premalo žensk.
Novela zakona o volitvah v DZ, ki so jo premlevali konec aprila, predvideva postopno uvedbo 35-odstotne t.i. ženske kvote, ki naj bi jo dosegli na parlamentarnih volitvah leta 2012. Na naslednjih volitvah pa nobeden spol na kandidatnih listah ne bi smel biti zastopan z manj kot 25 odstotki.

Pozdravljam obujeno zavest, da družbo sestavljamo tudi predstavnice “šibkejšega spola”, ki bi si prav tako zaslužile zastopanost v državnih inštitucijah, (pa tudi na vodilnih mestih v gospodarsvu, če smo že pri temi), a kaj ko je vsakdanja realnost do nas tako kruta.

Sicer se poslanci sami zavedajo, da gre za skrajni ukrep in neke vrste prisilo, a obenem menijo, "da je takšen način zagotavljanja enakosti spolov edini, ki je tudi učinkovit" (Jakob Presečnik v imenu poslanske skupine SLS). Čeprav v večini primerov stališč poslanske skupine SNS ne podpiram se tokrat moram strinjati z njihovim poslancem Sašom Pečetom, ki meni da je poudarjanje t.i. ženskih kvot "kontraproduktivno, saj se s tem poudarja razlike" in da samo postavljanje kvot ne pomeni, da bo v naslednjem mandatu v DZ več žensk.

Težava se namreč skriva drugje. V položaju žensk v slovenski družbi na splošno. Samo poglejmo vidik zaposlovanja žensk v obdobju od 24 do npr. 33 let.
Še vedno se dogaja, da te na razgovorih za zaposlitev odkrito sprašujejo o tvojih zasebnih načrtih za prihodnost povezanih z otroci, družino.
Še vedno predstavljamo potencialni “valilni” stroj, ki se lahko sprehaja z ene porodniške na drugo.
Še vedno je bolj enostavno vzeti fantiča z enako izobrazbo in enakimi izkušnjami, ker predvidevamo, da le-ta ne bo izkoristil očetovskega dopusta v primeru, da njegova zanosi in, da bo manjkrat na bolniški v primeru otroških angin, ošpic inp. v kolikor otročaja že ima.
In vse to pri nataliteti kot jo imamo.
Saj razumem, vse se gleda skozi denar. Ubogi podjetnik nima časa vsakič, ko ena od neposlušnic izgine na porodniško uvajati novega delavčka, da bi v času njene odsotnosti opravljal njeno delo. Ja kam pa pridemo.

In potem vse srečne najdemo podjetje, ki ni toliko ozkogledno, ki verjame v nas in si nas drzne zaposliti. Vse zavzete delamo še bolj kot moški kolegi, se trudimo še bolj dokazati in nam tako bore malo časa ostaja za karšnokoli politično udejstvovanje (še sploh, če tudi doma skrbimo za cel aparat, ki se mu reče skupno gospodinjstvo).
Čeprav nas politika zanima.
Čeprav smo mogoče celo članice kakšne stranke (a zaradi zgornjih razlogov bolj pasivne-zato se tudi v kakšno resno kandidaturo ne moremo vključiti).
Čeprav nam ni vseeno kaj se v državi dogaja in imamo ideje kaj in kako spremeniti.

Začaran krog-izhod iz njega so le korenite spremembe v družbi. Ne pa prisilne kvote, dragi poslanci. So pa morda začetek. A do cilja je glede na nefleksibilnost tradicionalno patriarhalnega slovenskega življa še dolga, dolga pot.