I had a dream
Mala Ana mi je rekla: "Mami je dopoldne v službi. Šefu nosi kavo, odpira pošto in tipka po računalniku." "A res, ja potem je pa pridna." "Ja, je ja. Ti tudi si v službi? Kaj pa ti delaš?" "Ja (kako naj ji pojasnim?), jaz pa take računalnike, kot ga ima mami, pa take tanke, kot ga ima oči, pa ene drugačne, ki se jih da v ene kovinske omare, pa podobne stvari prodajam." "Aja (razočaran pogled, ki kar govori-kako dolgočasnooo), a v trgovini." "Ne ravno (pavza; kako otroku pojasniti koncept veleprodaje, sistemski integrator anyone)." "Teta Marta je pa frizerka. Lepo striže veš. Mene je tudi že. Pa mami tudi."
Ja hecni so malčki. Sanjski poklici so od nekdaj bili tisti, ki so jih vsakodnevno obkrožali, od mehanika, do učiteljice.
No v tej točki se vsekakor lahko razglasim za posebneža. Nikoli nisem imela tovrstnih ambicij-niti v rani mladosti ne. Odkar sem videla na televiziji posnetek planeta zemlja iz vesolja. Ko mi je oči povedal, da ga v živo lahko občudujejo astronavti, sem takoj želela postati ena od njih. Potem sem izvedela, da v Jugoslaviji (old generation) ni "šole za astronavte". Zato sem pač (Merika (ZDA) je daleč veš) želela postati pilot-potniškega letala. Čimvečjega. Zdelo se mi je imenitno imeti "kontrolo" nad tako gromozanskim "ptičem". Leteti, večni sen človeka, ki se je vendarle udejanil. In sigurno bi bila pilot, če nebi bila malček kratkovidna (oni pa potrebujejo čisto ničlo na obeh očeh). Sigurno ;-)
No tako pa pač... Sem nezanimiva za malčice. Še vedno pa zelooo, zelo rada letim, pač le kot turist, čim dlje, tem bolje.
Mogoče pa kdaj željo "kompenziram" v Levcu s kakšno Cessno ali jadralnim letalom. Mogoče pa res.
Nekaj utrinkov s Paga
scuzi, ma druge niso za javnost :)
Back to reality...
Vse kar je lepo, se enkrat konča-kaj hočemo. Je pa zanimivo, da očitno res znam »delati dež« (in to ne le v Kopru :)). Samo domov pridem, in že nekaj časa pričakovana osvežitev, se pojavi (no sicer v skromni obliki in z veliko nezaželenega vetra in ponekod celo toče-pa vendarle).
Ta mesec bo zame vse novo in prvič slišano. Letos sem si prvič privoščila popolno odrezanost od službe, dogodkov, zdrah takšnih in drugačnih-kot bi rekel starejši znanec »živela sem kot tele«. Namensko.
Mrtvih zaradi tega ni, v službi, kljub neprijaznim pogledom, češ, kako si privošči izklopiti GSM, še vse funkcionira. Možnost sem imela spremljati vse, celo wireless je delal kot je treba, a se nisem želela »obremenjevati«. Edinih, pogojno rečeno novic, sem bila deležna od Ga. Željke (s Paga), ki je kakšno rekla (čeprav je nihče ni prosil) glede tega, kar je slišala/videla/prebrala.
Včasih paše, a ne priporočam za daljši čas-zmanjka tem za pogovore, tiste splošne, da bi v družbi, ki ni čisto »domača«, ne okrili tistih plasti osebnosti, ki so le naše in jih ne želimo deliti z vsakomer. Pa še mimogrede ti uide kakšna podrobnost, za katero ti je Metka zabičala, da je »for your ears only«.
Najbolje se je pogovarjati o vremenu, politiki (samo prej je potrebno preveriti k kateri opciji se nagiba dotična oseba, da si ne otežuješ življenja z nepotrebnim brbljanjem in prepričevanjem) in kar je še podobnih splošnih tem. Te ne "bolijo".
Po svoje se mi »javne osebnosti« prav smilijo. Vsakdo se vtakne, v prav vsako njihovo poro, in govori o njih, kot da jih zares osebno pozna (pustimo dejstvo, da jim ta "status" ogromnokrat pride tudi prav). Čeprav, javna osebnost? Definicija le te je vprašljiva. Tudi sama si ne morem privoščiti, da bi šla v center neurejena ali se namakala v novem vodometu pri mostu čez Savinjo-me že preveč občanov pozna :). Že nakladam. Pa šele dobro nazaj v civilizacijski kaos sem prišla.
Delo čaka.
