Paprikaš vsakdanji...

I had a dream

Mala Ana mi je rekla: "Mami je dopoldne v službi. Šefu nosi kavo, odpira pošto in tipka po računalniku." "A res, ja potem je pa pridna." "Ja, je ja. Ti tudi si v službi? Kaj pa ti delaš?" "Ja (kako naj ji pojasnim?), jaz pa take računalnike, kot ga ima mami, pa take tanke, kot ga ima oči, pa ene drugačne, ki se jih da v ene kovinske omare, pa podobne stvari prodajam." "Aja (razočaran pogled, ki kar govori-kako dolgočasnooo), a v trgovini." "Ne ravno (pavza; kako otroku pojasniti koncept veleprodaje, sistemski integrator anyone)." "Teta Marta je pa frizerka. Lepo striže veš. Mene je tudi že. Pa mami tudi."
Ja hecni so malčki. Sanjski poklici so od nekdaj bili tisti, ki so jih vsakodnevno obkrožali, od mehanika, do učiteljice.
No v tej točki se vsekakor lahko razglasim za posebneža. Nikoli nisem imela tovrstnih ambicij-niti v rani mladosti ne. Odkar sem videla na televiziji posnetek planeta zemlja iz vesolja. Ko mi je oči povedal, da ga v živo lahko občudujejo astronavti, sem takoj želela postati ena od njih. Potem sem izvedela, da v Jugoslaviji (old generation) ni "šole za astronavte". Zato sem pač (Merika (ZDA) je daleč veš) želela postati pilot-potniškega letala. Čimvečjega. Zdelo se mi je imenitno imeti "kontrolo" nad tako gromozanskim "ptičem". Leteti, večni sen človeka, ki se je vendarle udejanil. In sigurno bi bila pilot, če nebi bila malček kratkovidna (oni pa potrebujejo čisto ničlo na obeh očeh). Sigurno ;-)
No tako pa pač... Sem nezanimiva za malčice. Še vedno pa zelooo, zelo rada letim, pač le kot turist, čim dlje, tem bolje.
Mogoče pa kdaj željo "kompenziram" v Levcu s kakšno Cessno ali jadralnim letalom. Mogoče pa res.

posted by Paprika @ 10:39 pop.