Paprikaš vsakdanji...

Pismo o nameri is a must

Zadnje čase se mi sploh več ne da ustajat ob običajni uri.
Razmišljam, če bi raje preskočila zajtrk in podaljšala še nekaj minut. Čemu naj to pripišem-staranju, vplivu vremena, obilici dela v službi?
Kdo bi vedel. Mogoče me le daje stari dobri lenitis. Najbolj ironično pa je, da se čez vikend brez budilke zbudim ob pravi uri in kot kak narkoman željen odmerka blodim po stanovanju.
Živci? Neee. Živim ja povsem nestresno življenje, NOT :)

Še en nasvet-opažam, da tako kot v balkanskih državah (brez zamere), tudi v Sloveniji beseda nič več ne pomeni.
Dokler nimaš pismeno bodi tiho.
Moji kolegici so namreč sveto obljubili delovno mesto pri zelo ugledni firmi, vodja oddelka jo je že vodil po zgradbi, spoznaval z bodočimi sodelavci in svojim nadrejenim in zadeva naj bi bila 100%. Manjkala je le še formalnost-potrditev s strani "generala"-predsednika uprave.

Guess what-poklicali so jo da naenkrat ne ustreza-po 3 krogih pogovorov in ustni potrditvi. Njen partner namreč dela pri poslovnem partnerju, ki pa je sicer v podrejenem položaju. Kljub temu naj bi lahko "uhajale informacije".
V glavnem brez tehtnega razloga. Isti dan (še preden jo je "šefe" zavrnil), so jo v službi dobesedno vlekli za jezik, kako naprej zaradi slabših rezultatov-ki pa so v vsej firmi ne le v njenem primeru; na srečo ni dala odpovedi-moram reči, da sem spet imela prav, ko sem jo posvarila naj tega ne naredi, dokler nima nič na papirju, ker nikoli ne veš.
Žal sem imela prav.

Več sreče drugič-mogoče te čaka še bolj sanjska služba.

posted by Paprika @ 10:03 dop.