Paprikaš vsakdanji...

... govorim o Celju, ker pač nisem iz Kranja (se še kdo spomni Ali En-a?)

Rada imam svoje mesto. Mnogo stvari bi izboljšala/posodobila/spremenila, vseeno pa mi je "cute"-ker je moje.

Zato me je zadnja leta, ko so se izven centra razbohotili trgovski centri in, ko v kino v središču mesta, zaradi dveh multipleksov na obrobju, hodijo le še redki, vedno groza centra po 17h med tednom in ob koncih tedna-ker je praviloma povsem prazen. Navadili smo se čimveč opravkov urediti izven mesta, če ne drugače, že zaradi parkiranja (zakaj bi rinil v banko ali lekarno v središče mesta, ko vendar obstajajo "udobnejše" alternative)-pa saj je v večini slovenskih mest žal tako.

Da preidem k bistvu :). Ko sem se prejšnjo soboto dopoldne, z nekim poslanstvom, namensko sprehodila po središču me je zadela rahla kap-bilo je nenormalno veliko sprehajalcev-šokantno.

In celo nekaj se je dogajalo. Na enem koncu je dramska skupina uprizarjala imenovanje vitezov, ki ga je opravljala Barbara Celjska, na drugem pa so na prireditvi Poklon knjigi, lepi besedi in mladosti učenci OŠ Lava iz Celja priredili kratek kulturni program in mimoidočim poklanjali zastave in grbe Celja z mislimi o mestu.

Jaz sem dobila grb z napisom "Naše mesto je majhno ampak lepo!"

Res je! In upam, da bo njegov center ponovno oživel.