Paprikaš vsakdanji...

Forza Italia

Nogomet. Kdor me pozna, ve kakšen je moj odnos do njega. Na kratko povedano-me ne zanima. A kaj, ko je silna euforija včeraj, ko je bil finale svetovnega prvenstva dosegla vrhunec. In so rekli naj povem za koga sem. Aaaaa, not interested!

Pa so gnjavili in sem se pač odločila-za Italijo. Zakaj? Ker so mi všeč kot narod, vsem mitom o velikih osvajalcih ženskih src navkljub. Po mojih izkušnjah sproščen in zabaven narod, s smislom za oblikovanje in avtomobile-pa pustimo stereotipe.
So narod z dušo-v soboto pred finalom smo bili v Trstu (center + Torri d`Europa). Z vseh blokov, stolpnic z velike večine balkonov so visele italijanske zastave (bandiere). Na Ponte Ross-u, ki je le še senca starega so jih ponujali temnopolti priseljenci. Mesto je že dan pred finalom dihalo za dogodek.
Si predstavljate isto situacijo v Sloveniji? Zastav bi bilo zanemarljivo malo, več bi bilo zelenih in rdečih nalepk piva, na koncu pa nebi bilo vzklikov v stilu: bravo naši in najboljši smo, ampak bi se slišale polemike kaj bi lahko naredili bolje in kdo je kriv, da ni bilo še boljšega rezultata.

Ali pa se morda motim :)
Zelo vesela bi bila, če bi splet okoliščin nanesel, da bi čez 4 leta bila prepričana v nasprotno.

Pa čeprav me nogomet ne zanima.

posted by Paprika @ 2:58 pop.